Učenci 9. razreda smo si v ponedeljek, 2.2.2015, ogledali film Ukradeni otroci.
Celovečerni dokumentarec Slovenskemu narodu ukradeni otroci (v režiji Maje Weiss) je odličen prikaz grozot in boleče usode, ki so jo doživeli ukradeni slovenskih otrok med drugo svetovno vojno in po njej. Z odlično interpretacijo dogodkov prikazuje zgodbo otrok, ki so bili ločeni od svojih družin in na podlagi rasnih kriterijev odpeljani v razna »prevzgojna« taborišča, od koder se jih veliko ni vrnilo oziroma se je za njimi izgubila vsa sled, a vendar je tudi nekaj tistih, ki se jim je uspelo rešiti iz krempljev okupatorja in so nam lahko zaupali strahote, ki so jih doživljali kot otroci. Bolečino, ki so jo doživljali, si osebno zelo težko predstavljam.
Zgodba nas vodi po stopinjah ugrabljenih otrok – več kot 650, vendar nas na to pot popelje le prof. dr. Janez Žmavc in še nekateri ugrabljeni otroci, ki nas skupaj po sedmih desetletjih popeljejo vse od zbirnega in razločevalnega centra v slovenskem Celju preko prehodnega taborišča Frohnleiten v Avstriji do nemških taborišč Eisenstein (danes Železná Ruda na Češkem), Saldenburg, Neustift, Himmelberg, Seligenporten, Mainburg in Kastl na Bavarskem. Zgodbe ukradenih otrok nas zapeljejo tudi v Neumarkt, Nürnberg in zloglasni Auschwitz, v katerem so umirale njihove matere. Med tem obujajo boleče spomine na dogodke, ki so jih doživeli v teh krajih in ki bodo z njimi ostali večno. Kar me je najbolj intrigiralo, je pripovedovanje in doživljanje dogodkov skozi njihove oči, kar naredi vtis zgodbe še toliko bolj čustven. Opisujejo nam njihovo življenje v taboriščih, njihove tedanje stiske in težave, ki so jih morali premagati. Veliko staršev ugrabljenih otrok je bilo odpeljanih v razna koncentracijska taborišča, eno od takih je bilo taborišče Auschwitz – Birkenau, najbolj zloglasno in kruto koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno, kjer je mnogo njihovih staršev izgubilo življenje.
Z veliko slikovnega materiala je pripovedovanje zgodbe zraven emotivnega pričevanja preživelih še bolj poglobljeno, saj slika pove več kot tisoč besed. »Pot spominov« nas popelje tudi do »deutschekinder« – z ideologijo nacizma zaznamovanih slovenskih in nemških otrok, ki se prvič po sedmih desetletjih spet soočijo z ugrabljenimi otroki.
Ko se je druga svetovna vojna bližala h koncu, so bila mnoga taborišča osvobojena in s tem se je mnogo ugrabljenim otrokom uspelo rešiti. Zavezniki so na vse načine želeli zadati udarce Nemčiji, eden takih je bilo tudi bombardiranje mesta Dresden, ki so ga preživele priče primerjale s »koncem sveta«. Z napadi in osvobajanji zaveznikov se je veliko ljudem uspelo rešiti, večina se jih je vrnila v svoje domovine, nekateri pa so se odselili drugam. Vrnitev domov je po pričevanju preživelih bila zelo emocionalno, bilo so neizmerno srečni, vendar hkrati tudi žalostni, saj jih je veliko ostalo brez staršev ter strehe nad glavo. Dogodki, ki so jih doživeli, so jim se za vedno vtisnili v spomin.
To čustveno prepletanje zgodbe in dogodkov preživelih prič me je zelo pretreslo, saj sem lahko skozi njihove oči videl grozote, ki so jih kot otroci doživljali. Ob ogledu dokumentarca sem čutil empatijo, sočutje z ugrabljenimi otroki,ker sem se takrat zavedal, kaj vse so izgubili in kaj vse so morali prenesti. Ko si nenadoma ugrabljen brez tehtnega razloga, odpeljan nekam, kjer še nikoli nisi bil, biti ločen od svoje družine in biti kaznovan ter diskriminiran zaradi svojega izvora, izgleda in osebnosti, je nekaj, kar v življenju nikoli ne bi rad doživel. Zaradi tega imam razumevanje do vseh, ki so preživeli takšne krutosti in grozote.
Ta dokumentarec mi je omogočil vpogled v svet krutega idealizma in kolektivnega uma ter me postavil v čas, ko so ljudje slepo sledili nekomu brez sočutja do ostalih. To se me je najbolj dotaknilo in menim, da so ugrabljeni otroci poosebitev herojstva, saj ni veliko tistih, ki bi zmogli zdržati vse, kar so zdržali oni.
Toni Kvar
